Podstrony
|
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
grnjeni v 0 iroke bele halje.
Med molitev in petje belih menihov so dihale orgle,
zdaj govoreãe z neÏnimi, sladkimi zvoki, zdaj Ïuboreãe
kakor potoãek, ki teãe ob samostanu, zdaj 0 epetajoãe
kakor pohleven deÏek po slamnati strehi.
Ko so molitve bile v kraju, je opat Urh bral ma0 o. Vsa
cerkev je kleãala, vsakdo je vedel, da prejme 0 tirideset
dni odpustka, kdor je pri opatovi ma0 i in se mu dá tudi
obhajati.
»Kaj se mara Stiãanom!« je PrimoÏ pikal po ma0 i.
»Odpustkov si naberó, da ob smrti z njimi kam ne
vedó.«
»In boÏjo pot imajo kar pred veÏo,« so mu 0 e drugi
pomagali.
»Pa ni kazno, da bi se kaj dosti rinili v cerkev.«
»Zato jim bo pred sodbo bolj teÏkó.«
»Da: bliÏe cerkve, bliÏe pekla.«
»Tiho, Krajinãan,« se je Stiãan oglasil, »zdaj Ïe lahko
potrka0 na samostanska vrata, da ne bo0 laãen popol-
dne, ko bo0 spet tekal za kozami.«
84
STI·KI SVOBODNJAK
BESeDA
PrimoÏ je molãal, sram ga je bilo laãnosti.
»Le pojdi, le,« mu je 0 e drug Stiãan vraãal. »Danes
vsakdo, ki pride prosit, dobi fenig denarja in dva hlebã-
ka opresnega kruha.«
To je zmoglo Krajinãana. »Saj res,« je dejal, »patra
opata bi rad videl od blizu.«
Pred samostanskimi vrati je pater Fortunat z bratom
vratarjem delil milo0 ãino.
PrimoÏ se je prihulil s klobuãkom v roki, pater mu je
pokimal:
»PrimoÏ s Sel, kajne?«
»Jejhata, kaj me poznate?« se je ustra0 il.
»Tàk ták si?« ga je menih meril. »Marijano, tisto Trle-
povo butaro, si spravil na ·umberg?«
»Jejhata, saj je nisem jaz, sama je 0 la.«
»Kaj te ni do0 la ondan, ko si tovoril s Primskovega?«
»I, je.«
»In ji nisi svetoval, naj gre v sluÏbo na grad?« ga je
sku0 al.
PrimoÏ se je ustra0 il, da bi bil skoraj poãenil. Res ji je
svetoval.
Upal je, oãi se bodo valptu, malopridneÏu, obrnile va-
njo, Lize ne bo veã iskal. Jejhata, le kako je menih to zve-
del?
»Za noben svèt me ni vpra0 ala,« je mencal in si mislil,
da manj gre0 i, ãe se neumnega kaÏe, kakor ãe se laÏe.
85
STI·KI SVOBODNJAK
BESeDA
»Na oãeh ti vidim, da se laÏe0 , kakor pes teãe,« ga je
pater dalje pestil. »In zdaj se brÏ zlaÏi, kam si dal Lizo.«
»Jejhata, nikamor je nisem dal jaz,« se je spustil v no-
vo tajbo; »vzeli so jo, kaj vem, na konju so jo odnesli.«
»Kdo?« je pater silil, ãeprav je Ïe vedel.
»Gosp ,« bi se bil skoraj zarekel, pa je prepla0 en brÏ
sapo potegnil vase in umolknil.
Slabovoljen je potlej spravil dar in hitel na sejem. In
ni mu bilo Ïal, da ni videl patra opata; njemu, jejhata, se
ne bi bil znal tako izmikati.
86
STI·KI SVOBODNJAK
BESeDA
XIV.
pat, ki je sicer rad hodil med tlaãane, danes ni
Opri0 el ven. Na kleãalniku pred razpelom se je me-
nil z Bogom, dokler ga zvonec ni poklical v obednico.
Obednica je bila velika sobana s preprostimi mizami
in stoli; le opatov stol ob koncu mize je bil veãji in je
imel naslonjalo s kriÏãkom na vrhu. Trije bratje so po
opatovi zahvalni molitvi prinesli jedi in pijaãe. Sicer je
bilo tiho, vsi so po samostanski 0 egi molãali, samo pa-
ter Evstahij, ki mu je med obedom bilo brati poboÏno
berilo, je sekal ti0 ino.
V posvetovalnici, kamor so potlej 0 li vsi vkup, je opat
toÏil:
»Po vsej deÏeli je huda stiska za ÏiveÏ. Na0 i tlaãani
stradajo, da je joj. Pater Fortunat, kako je z Ïitnico?«
»Prazni se, to zimo smo za tlaãane moãno segali va-
njo. Do letin je 0 e dolgo in ni kazno, da bo kaj dosti pri-
da.«
»Ljudje hudo trpijo,« je opat govoril, kakor bi prosil.
»Pristradajmo, pomagajmo, Bog nam bo pomagal.«
87
STI·KI SVOBODNJAK
BESeDA
»Pa dajmo, siro0 ãina je res velika. Sli lahko 0 e danes
gredó pravit po vaseh, naj tlaãani pridejo po ÏiveÏ, da
jim vsaj prazniki ne bodo preÏalostni.«
Opat je zadovoljen pokimal.
»Kaj pa 0 ole?« se je ãez trenutek domislil. »Nekaj
uãencev se nam je do0 olalo.«
»Da,« se je iz zami0 ljenosti vzel pater Tadej, ki je na
skrbi imel 0 olanje. »Nekateri Ïe prav dobro znajo latin-
ski, gr0 ki in hebrejski; vi0 jih naukov bi jim dala le 0 e Bo-
lonja ali Padova.«
»Po0 ljimo jih tja, tako se prostor napravi drugim
uãencem,« je opat spet pokimal. »Z mnogih gradov se
Ïe ogla0 ajo; prav uãni pa bi bili tudi deãki svobodnjakov
in tlaãanov.«
Vsi so se spogledali, pater Fortunat je rekel:
»O, nadarjeni so, to Ïe; vendar se bojim, da gospoda
ne bi radi videli, ãe bi se njih otrok 0 olal z neplemi0 kim
deãkom.«
»Pa tudi dovolil ne bi tlaãanu, ãe0 , kdo bo pa delal?«
se je pater Evstahij spomnil.
»Mi svojim ne bomo branili,« je opat rekel po krat-
kem premisleku. »In 0 olali bomo otroka le tistemu ple-
miãu, ki tlaãanu ne bo zaviral 0 olanja.«
»Plemiãi bodo zamerili,« se je pater Fortunat bal.
88
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
zanotowane.pldoc.pisz.plpdf.pisz.plkskarol.keep.pl
|
